Vprašanje časa

september 5, 2018

Na četrtem srečanju Podaljšanega bivanja je pogovor stekel o poglavju A matter of time, knjige Beyond the War on Invasive species, avtorice Tao Orion. Skozi pogovor smo se na podlagi primerov sprehodili čez nekatere naravne pojave kot so izumiranje, ekološko ravnovesje, biodiverziteta, migracije in podnebne spremembe v povezavi s tujerodnimi vrstami, med katere štejemo tudi invazivne vrste. Za izhodišče pogovora smo vzeli dejstvo enega najbolj citiranih člankov (Wilcove in ostali, 1998) povezanih z invazivnimi tujerodnimi vrstami (ITV) iz leta 1998, kjer avtorji te vrste navajajo kot drugo največjo grožnjo biodiverziteti (takoj za izgubo habitatov).

Prvi primer, ki ga avtorica v poglavju navaja predstavljajo evglene, enocelične praživali, ki so naselile degradiran jezerski ekosistem v Ameriki. Po njihovem prihodu se je stanje jezera močno izboljšalo, kar evglenam podeljuje vlogo “ekosistemskih inžinrjev”. Ker so te organizmi jezero naselili mimo poti človeka, se je tekom pogovora pojavilo vprašanje ali lahko v tem primeru govorimo o invazivni tujerodni vrsti? Kaj torej pomenijo novi organizmi v poškodovanih okoljih? Gre za naraven proces, ki ga ne moremo opredeliti kot dobrega oz. slabega, saj degradirano okolje predstavlja prosto nišo, ki jo lahko naselijo temu najbolj primerni organizmi. In evglene kot mikroorganizmi lahko zelo prosto potujejo po svetu, zato je njihovo pot težko nadzorovati. Ali mikroorganizme lahko pojmujemo kot invazivne tujerodne vrste? Njihov prenos namreč večinoma ni odvisen od človeka.

Evolucija

Avtorica knjige na primeru simbiogeneze izpostavi, da gonilo evolucije ni zgolj tekmovalnost, temveč tudi simbiotski odnosi med organizmi (Scoville, 2017). Ali so ITV lahko vodilo novih evolucij? Evolucija je namreč proces, ki je v stalnem teku ustvarjanja dinamičnega ravnovesja. ITV predstavljajo koncept ustvarjen s strani človeka in povzročajo škodo predvsem iz naše perspektive. Če pustimo neko okolje tako kot je, in če okolje naseli neka nova ITV, po določenem času ne bo več invazivna oz. bo integrirana v okolje. V svojem procesu naselitve bo spremenila stanje prostora, vendar ne bo več invazivna. Tako lahko razmišljamo v primeru, da govorimo o evolucijskem času in ne o času človekovega življenja.

V knjigi je izpostavljen primer dveh različnih vrst sov, od katerih je ena invazivna druga pa avtohtona. Invazivna vrsta naj bi jemala življenjski prostor avtohtoni. Vendar je parjenje med vrstama prineslo mešanje genov in potomci sov so bili na okolje bolje prilagojeni. Gre za primer, kjer so se vrste s pomočjo parjenja prilagodile na spremenjeno okolje. V Sloveniji poznamo primer medvrstnega parjenja postrvi, ki je nastalo zaradi poseganja človeka. Posledično se izgublja unikaten genski material avtohtonih postrvi, hkrati pa nastajajo nove kombinacije genov oziroma nove vrste. Kaj moramo torej varovati? Ali so novo nastale vrste ne-avtohtonih postrvi okolju škodljive? Ali gre v primeru postrvi tudi za vprašanje ohranjanja kulturne avtohtonosti? Tekom pogovora smo izpostavili, da nekatera prenašanja vrst niso nujno okolju škodljiva. V današnjem času predstavlja škodo predvsem hitrost s katero se ta proces odvija. Izpostavili smo primer japonskega dresnika, ki ga lahko v današnjem času, zaradi hitrega širjenja najdemo v skoraj vseh evropskih državah.

Biodiverziteta

V obravnavanem poglavju avtorica govori o ameriški študiji, kjer so primerjali površine, ki jih zasedajo ITV s površinami monokultur kot so soja, koruza, bombaž, … torej z območji brez diverzitete. Ali so tudi te vrste tiste, ki povzročajo izgubo biodiverzitete? Kljub temu, da lahko koruzo opredelimo kot vrsto, ki ne prispeva k raznolikosti, imamo od nje prehranske koristi. Ali ITV s svojo funkcijo v ekosistemu prispevajo k večji biodiverziteti za razliko od monokultur? Posledice monokultur so lahko katastrofalne saj povzročajo onesnaževanje, podnebne spremembe, erozijo tal in pomanjkanje organskega deleža v tleh. Ali monokulture bolj kot invazivne vrste ogrožajo Zemljo in njeno biodiverziteto? Ali so invazivne rastline simptom naraščajočih monokultur? Na vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno, če na problem gledamo iz ekološke perspektive. A vendar kot ljudje lahko pridobivamo hrano na druge načine in ne zgolj z monokulturami, lahko delujemo drugače, z manj vpliva na okolje. Sistem diktira način produkcije, zato potrebujemo tranzicijo v kmetijstvu, tranzicijo v drugačno miselnost in produkcijo. V poročilu OZN iz leta 2013 pravijo, da je 70% celotne hrane na tem svetu proizvedene s strani malih kmetov (UN: only small…, 2014). Intenzivno kmetijstvo v resnici ni učinkovito. Spremeniti moramo perspektivo kako pridobivamo hrano in hkrati sodelujemo z naravo. Podnebne spremembe, mikroplastika, invazivne rastline nam vse kažejo, da je potrebno nekaj storiti. Okoli 40% oz. ena tretjina proizvedene hrane na svetu je zavržene. Ta podatek podaja možnost za izboljšave. Ali lahko na naravo gledamo preko virov s katerimi poganjamo sodobno ekonomijo?

Eden od argumentov, da ITV ne ogrožajo biodiverzitete predstavlja primer invazivnega japonskega kosteničevja (Lonicera japonica), ki je uspevalo zraven avtohtone rastline imenovane pasje zelišče (Solanum americanum). Izkazalo se je, da invazivna vrsta deluje kot atraktor za privabljanje raznašalcev semen avtohtonih vrst. Zakaj je torej japonsko kosteničevje, ki s plodovi nudi tudi prehrano pticam in veča biodiverziteto nekega okolja oklicano za invazivno? Na nekem območju so vrste naturalizirane, nekje pa invazivne in ni nujno, da se zgolj “kot nore” razširjajo. Ravno tako je zmotno, da s svojim širjenjem povzročajo okolju le škodo. Zato ni lahka naloga katere vrste opredeliti kot invazivne. Prav tako smo izpostavili primer parkovnih rastlin kot je divji kostanj, ki je v parkih celo zaželeno drevo, medtem ko je na nekaterih območjih opredeljeno kot invazivno. Enako velja za visoki pajesen. Še predno je bil pred stotimi leti postavljen koncept invazivk, je bil s pajesenom pogozdovan Kras, ki je bil izsekan zaradi preintenzivnega pridobivanja lesa, kar se danes šteje za uspeh na področju gozdarstva.

Na škodljivost naravnih pojavov prevečkrat gledamo zgolj iz človeške perspektive, kar lepo ilustrira tudi naslednji primer. Pod Golovcem je čebelar izpostavil problematiko čebelje paše v povezavi z odstranjevanjem tujerodnih vrst. Njegove čebele so se namreč hranile na invazivni robinji in izsekavanje teh dreves je povzročilo, da so jih morali hraniti z umetno hrano. Poleg robinje prestavlja vir hrane čebelam v jesenskem času tudi cvetenje japonskega dresnika. Zato moramo, ko iz okolja odstranimo neko vrsto, razmisliti kakšne povezave med organizmi so se že vzpostavile. Tudi če je v nekem okolju prisotna ITV, ima nanj še vedno nek učinek in obstaja razlog zakaj tam raste. Če jo odstranimo iz okolja in je ne nadomestimo z nobeno avtohtono oz. bolj zaželeno vrsto, se bodo ITV vrnile. Kakšna bi bila torej rešitev za del gozda, kjer odstranjujemo pajesen? Treba je spodbuditi rast avtohtonih vrst, odstraniti tekmovalnost pajesena in ko bodo avtohtona drevesa dovolj visoka, bo pajesen zasenčen. Obžetev omogoča razrast večjih vrst v okolici, da zmagajo v tekmi za svetlobo.

Podnebne spremembe

Polje tematike smo začeli z vprašanjem, kako razumemo migracije organizmov v kontekstu podnebnih sprememb. Če se temperatura in podnebje spremenita, se bodo vrste, ki jih danes najdemo na območju Slovenije, preselile na območja, kjer jim bodo razmere ugajale. Pri tem se pojavlja etično vprašanje ali je človek dolžan pomagati organizmom, ki se bodo selili zaradi podnebnih sprememb oz. ali jih pusti izumreti? Pri načrtovanju mest v prihodnosti je pomembno, da vzpostavimo zelene pasove, ki bodo omogočali vrstam prost prehod. Znanstveniki in znanstvenice previdevajo, da lahko do leta 2100 izumre kar polovica vseh vrst na svetu (Biologists think 50%…, 2017). Gre za scenarij prihodnosti, ki straši in o njem težko govorimo. Medtem ko v Sloveniji sedimo v gozdu in nas sonce prijetno greje, ptice pojejo, listi odpadajo, ker prihaja jesen, na Japonskem divja tsunami, odvija se prava okoljska in družbena katastrofa. Premalokrat se zavedamo, da imamo privilegij, da živimo v tako stabilnem in ekološko bogatem okolju. Okoljski migranti bodo/bomo hodili po svetu. In to se že dogaja, tako pri ljudeh kot ostalih organizmih. Podnebne spremembe namreč onemogočajo lokalno preživetje in kmetijstvo. Kako bomo sprejeli nove tujerodne vrste, ki k nam prihajajo s podnebnimi spremembami?

Če ustrezno ukrepamo, morda lahko ublažimo podnebne spremembe, v nasprotnem primeru se bomo na njih prilagodili ali pripravili. Avtorica navaja, da obstajajo primeri dobrih praks, kjer so bili regenerirani celotni ekosistemi, iz puščav so zrasli gozdovi. Če posekamo gozd ima območje drugačno temperaturno stanje. Če ga posadimo, se bodo pogoji spremenili, vzorci vremena se bodo ustalili in vplivali na vzpostavitev stabilnega ekosistema.

Nekatere tujerodne rastlinske vrste so fotosintetsko bolj učinkovite kot avtohtone. Kot primer, v permakulturi imamo zemljo, ki nima zadostne količine organskega materiala, kar želimo za večjo produktivnost izboljšati. Če pravilno uporabljamo vrste, ki so invazivne jih lahko uporabimo v svojo korist. Primer predstavlja invazivna navadna paulonija (Paulownia tomentosa), ki je hitro rastoča in uporabna, saj je človek razvil hibride, ki producirajo sterilna semena. Fiksira dušik in deluje kot gnojilo. Na opustošeno območje privabi nove vrste, človek pa lahko les visoke kakovosti uporabi tudi v svojo korist. Tako v okoljih, ki jih je spreminjal človek, lahko ustvarimo večjo biodiverziteto. V dobi antropocena, kjer človek spreminja okolje kot geološka sila, lahko tako razumemo človeka tudi preko njegove uničevalne narave, torej kot akterja, ki s svojim znanjem in zavestjo stanje ogroženega planeta spreminjamo tudi na bolje.

Izumiranje vrst

ITV naj bi imele velik vpliv na izumiranje vrst. A vendar v večini primerov izumrtji predstavljajo ITV zgolj piko na I. Primer nilskega ostriža v Viktorijinih jezerih, ki naj bi uničil lokalno biodiverziteto, je zgolj epilog že prej degradiranea ekosistema zaradi intenzivnega kmetijstva in netrajnosntne rabe vode. Ali v Sloveniji obstajajo primeri izumrtji vrst, kot posledica prihoda ITV? Velik vpliv na populacije avtohtonih pikapolonic so imele invazivne harlekinske polonice, prav tako sive veverice na populacije rjavih veveric ter vpliv tujerodnih potočnih rakov ozkoškarjevcev na avtohtone vrste. Manj je znanih primerov invazivnih rastlin, ki bi vplivale na lokalna izumrtja avtohtonih vrst. Vprašali smo se ali visoki pajesen pri nas ogroža kakšno določeno vrsto.

Med tokratnim pogovorom smo tako spoznali, da ITV morda niso druga največja grožnja biodiverziteti. Zato bi bilo smiselno premisliti in spremeniti tradicionalno perspektivo glede ITV in prevzeti odgovornost za človekova dejanja, ki so vodila do pojava ITV. Ljudje radi problem prenašamo na drugega, saj se premalo zavedamo, da je zunanje okolje zgolj zrcalo naših aktivnosti v njem. S kritičnim pogledom pridobimo distanco do naših dejanj in možnost, da uvidimo ljudem in ostalim vrstam koristnejše alternative. Permakulturni pristop podaja novo možnost delovanja, ki je lahko koristna tako na lokalni kot tudi globalni ravni.

Aktivnosti na terenu

Po pogovoru smo se odpravili na območje odstranjevanja visokega pajesena, kjer smo opazovali, kako učinkoviti smo bili na preteklih akcijah. V kar nekaj primerih smo opazili mlade poganjke, ki so vzbrsteli ob ne popolnoma odstranjenih koreninah. Odstranili smo približno 26 dreves, okoli 10 pa smo jih obročkali. Po nasvetu ekologa in okoljevarstvenika Nare Petroviča, ki je uspešno odstranil številne pajesene, ki so se razraščali v ekovasi Sončni grič v Hrovjih, smo tokrat obročkali drevesa prav do tal. Odstranjeno lesno biomaso smo uporabili za raziskavo gojenja bukovih ostrigarjev na oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani.

 

Viri in Literatura

Biologists think 50% of species will be facing extinction by the end of the century. (9.3.2017). The Guardian. Pridobljeno 7.10.2018 iz https://www.theguardian.com/environment/2017/feb/25/half-all-species-extinct-end-century-vatican-conference

Orion, T. (2015). Thinking like an Ecosystem. V B. Goodspeed (ur.), Beyond the War on Invasive Species: A Permaculture Approach to Ecosystem Restoration (str. 87-116). Vermont: Chelsea Green Publishing.

Scoville, H. (2017). Symbiogenesis. ThoughCo. Pridobljeno 7.10.2018 iz https://www.thoughtco.com/what-is-symbiogenesis-1224708

UN: only small Farmers and Agroecology can feed the World. (23.9.2014). Transnational institute. Pridobljeno 7.10.18 iz https://www.tni.org/en/article/un-only-small-farmers-and-agroecology-can-feed-world

Wilcove, D. S., Rothstein, D., Dubow, J., Phillips, A., Losos, E. (1998). Quantifying Threats to Imperiled Species in the United States. BioScience, 48(8), 607-615.

Podaljšano Bivanje: Vprašanje časa: 4. srečanje skupine podaljšano bivanje (5.9.2018, 16h-19h); udeleženci pogovora: Andrej Koruza, Gaja Mežnarić Osole, Sebastjan Kovač, Teja Colja, Tina Šimenc, Primož Turnšek, Jonathan Killick, Gregor Simčič, Kerri Baillie-Lane, Luka Šparl. Lokacija: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Ljubljana.

Na tretjem srečanju Podaljšaneg bivanja je debata stekla ob poglavju z naslovom Thinking like an Ecosystem, knjige Beyond the War on Invasive Species. Avtorica otvori poglavje z mislijo, da se življenje organizira v sisteme, elemente in procese, ki so povezani in prepleteni drug z drugim v neskončne razsežnosti. Po ‘teoriji Gaje’ (James Lovelock in Lynn Margulis, 1973) življenje na Zemlji sodeluje z anorganskimi snovmi, da bi ustvarilo samo-reguliran, homeostatski sistem. Gaja po njunem, ni organizem, temveč lastnost nastajanja interakcij med organizmi.

Iz teh prepričanj izhaja tudi avtoričin argument o pojavu invazivnih tujerodnih rastlin. Kot pravi, so ekosistemi, sistemi, četudi so poseljeni z invazivnimi rastlinami. Pri tem je invazija organizmov priložnost, da preverimo kako so spremembe v povratnih procesih (en. feedback processes) ter ekoloških razmerjih med prisotnimi elementi podprle proces invazije. Da bi lahko razumeli zakaj ekosistem sploh postane nagnjen k naselitvi z invazivnimi vrstami, bi morali natančno preveriti, kateri procesi se odvijajo na področjih, kjer uspevajo invazivne rastline.

Kaj je značilno za invazivne ekosisteme?

Avtorica (Orion, 2015) navaja, da so ekologi Marcel Rejmanek, Peter Pysek in David Richardson prišli do ugotovitev, da invazivni ekosistemi, torej tisti ekosistemi, ki ga poselijo invazivne tujerodne vrste, razpolagajo z eno izmed naslednjih značilnosti:

  • večjo motnjo v zgodovini ekosistema,
  • znatno spremembo v akumulaciji ali disperziji hranil,
  • in/ali fragmentacijo sukcesijsko naprednejših skupnosti organizmov.

Z drugimi besedami, invazivne rastline uspevajo tam, kjer so bili spremenjeni ekološki pogoji.

V nadaljevanju poglavja se avtorica poglobi v evolucijsko razumevanje sprememb v ekosistemih. Pri tem sledi prepričanju, da so ekosistemi, kot vsi ostali sistemi, dinamični, saj so za njih značilne stalne spremembe. Dokler ostajajo medsebojne povezave in funkcije med elementi nedotaknjeni, ekosistemi ostajajo enaki oziroma se zgolj počasi spreminjajo. Če se medsebojne povezave spremenijo se sistem lahko bistveno spremeni. Tako zaključi, da spremenjen ekosistem ni nujno disfunkcionalen, je samo drugačen kot je bil prej (Orion, 2015)

Na podlagi omejenih argumentov avtorica zaključi, da so “invazivni ekosistemi” tisti, v katerih so se razmerja, ki so prej podpirala specifične vrste rastlin in živali ali določen način, ki je podpiral kroženje hranil in vode, spremenila, saj so jih zamenjala druga. Ljudje obžalujemo izgubo biodiverzitete ali ekološke funkcije, izgled novih ekosistemov pa nas navdaja z neprijetnostjo. Po drugi strani, avotrica meni, da so invazivne vrste izjemno primerne za razmere v katerih uspevajo in so  tako lahko odlična dopolnila za spremenjene in spreminjajoče se pogoje. Zato pojav invazivnih rastlin tudi sami ne razumemo kot nenaraven pojav, temveč kot odziv narave na delovanje človeka v okolju. V poglavju so argumenti še dodatno podprti preko primera reke Kolorado, kjer avtorica prikaže kako so spremembe pogojev za življenje v ekosistemu izzvale prihod invazivne grmovnice tamariše (Tamarix), ki sedaj po njenem mnenju opravlja svojo ekosistemsko funkcijo degradiranega okolja bolje od prej naseljenih vrst – topola in vrbe (Orion, 2015).

Tamariska na reki Kolorado

Izgradnja jezov, namakalnih sistemov in vzpostavitev kmetijskih površin je spremenila dinamiko ekosistemov, zato topol in vrba v spremenjenem okolju nista opravljala več enake ekosistemske funkcije (niše). Ker je tamariša znana po tem, da dobro uspeva v slanih tleh, se je na obrežju reke, ki jo je dosegla zaradi kmetijskih odplak večjo slanost kot prej, precej hitro udomačila. Avtorica celo spekulira, da ima zaradi posebnih bakterij (Pseudomona syringae), ki jih ima ta bujno razrasla rastlina na listih sposobnost ustvarjanja mikro-klime in spodbujanja nastanka padavin v čedalje bolj sušnem vodotoku Kolorada. Na podlagi temu podobnih argumentov zaključi, da odstranjevanje tamariše in zasaditev topola in vrbe na omenjenjem območju ne bi prineslo želenih rezultatov. Poleg velike porabe denarja in okolju škodljivih herbicidov, bi se topol in vrba slabo oprijela v novih ekosistemskih pogojih. Odprte niše pa bi se hitro zapolnile s prihodom pionirskih rastlin, med katerimi bi bila prva zopet tamariša. Zato se avtorica raje vpraša, kaj bi se moralo v Koloradu spremeniti, če bi želeli, da vrba in topol še vedno uspevata? Bi lahko sušo preprečevali z izgradnjo manj potratnih namakalnih sistemov, ki bi omogočali bolj skrbno porabo vode, jezove nadomestili s sončnimi elektrarnami, onesnaževanje voda pa omejili s tehtno uporabo naravnih gnojil in spodbujanjem izgradnje kompostnih sanitarij (Orion, 2015)? Tako z vrsto predlogov razžiri polje načinov omejevanja razrasta invazivnih rastlin – načinov, ki kličejo po koreniti sprememni našega bivanja na Zemlji.

Katere ekosistemske motnje je moč zaznati na Rožniku?

Ob prebranem se je v skupini vzpostavilo vprašanje, kako bi lahko na podoben način razložili razrast pajesena na območju Rožnika. Naše raziskovanje smo otvorili s serijo vprašanj. Kako se to območje razlikuje od območij, v katere je človek tako radikalno posegel; kot je primer reke Kolorado? S katerimi specifičnimi lastnostmi se ponaša ta lokacija oziroma kakšne motnje sistem doživlja? So se motnje radikalno spremenile v času intenzivnega naseljevanja širšega območja? V poglavju je namreč navedeno, da so motnje sestavni del ekosistema, zato same po sebi niso škodljive. Motnje kot so požari, suše in poplave predstavljajo mehanizme, ki v primeru, da se ne pojavljajo prepogosto, ekosistemu omogočijo regeneracijo in povečujejo njegovo odpornost. Tako načrtna uporaba naravnih motenj, lahko služi tudi kot uspešna metoda za omejevanje razrasta invazivnih rastlin. Naravni požari sicer za slovenske celinske gozdove niso značilni, vprašanje časa pa je ali se bo s podnebnimi spremembami spremenila tudi sestava naših gozdov, ki bodo po trenutnih ocenah do leta 2070 postali večinsko termofilni.

V primeru, da so motnje prevelike, pa lahko le-te povzročijo spremembo elementov v ekosistemu. V mestu je prisotno onesnaženje zraka in zemlje, kar po vsej verjetnosti vpliva na rast rastlin v parku (pajesen je na onesnaženost izjemno odporen). Predvidevamo, da je najintenzivnejše motnje krajinski park v zadnjem času doživel z intenzivnim žledolomom, ki je odprl pot vetru in tako povečal frekventnost vetrolomov, zaradi nastalih vrzeli pa morda povzročil erozijo tal. Zanimivo bi bilo ugotoviti kakšna je debelina tal na obravnem območju, in ali je le-ta dovoljšnja, da velika drevesa kot so bukve in hrasti, uspešno klonijo navidez vse pogostejšim vetrolovom. Pri odstranjevanju pajesena smo opazili, da le ta naredi močne korenine na površini zemlje, v primeru poškodbe zgornjega dela rastline pa hitro požene nove poganjke – zato sklepamo, da spada med rastlinske vrste, ki so dobro pripravljene na nove, nestanovitne razmere v krajinskemu parku.

Vloga pajesena v poškodovanem ekosistemu

Da bi lahko utemeljili smiselnost odstranjevanja mladih dreves pajesena nas je zanimalo katero ekosistemsko funkcijo zavzema pri nas in katero v domorodni Kitajski? Ker pajesen spada med pionirske rastline, katerih osnova funkcija je privabiti življenje na opustošeno lokacijo smo se spraševali, koga vse nagovarjajo številna semena, ki jih oblikuje ženska rastlina odraslega drevesa. Pred njegovim odstranjevanjem, bi bilo vsekakor smotrno spoznati, kdo poleg čebel, ki se rade gostijo na pomladnih cvetovih odraslih ženskih dreves, še sodeluje v prehranjevalni verigi pajesena. Kdo vse se okoristi od njegove bujne zazelenitve? Koga privabi in koga ogroža? Kakšne so posledice njegove toksičnosti oz. kako njegova razrast negativno vpliva na okolico? Ob odstranjevanju dreves smo namreč zaradi nenavadnega kašlja in lajšega kožnega vnetja nekaterih obiskovalcev priporočili zaščito z respiratorno masko. Na terenu pa v nasprotju s pričakovanim, nismo zaznali, da bi pajesen izpodrival avtohtono rastje, saj se okoli njega hitro razraščajo tudi mlade jerebike, tise, hrasti, bukve in robidnice. Opaziti pa je bilo mogoče, da ima pred vsemi mladikami zaradi izjemno hitre rasti prednost pri boju za svetlobo in da mlada drevesa še niso razvile semen, ki bi vrsti po vsej verjetnosti omogočila hitrejše širjenje na terenu.

Izbor metode upravljanja invazivnih rastlin je nedvomno povezan z lokacijo, na kateri le te uspevajo. Mehansko odstranjevanje invazivnih rastlin v krajinskem parku, ki je kot naravna dediščina in vrednota še posebej izpostavljen zaščiti in ohranjanju naravnega okolja, je med udeleženci priklicalo naslednja vprašanja. Kako se znanje o ohranjanju/varovanju narave prilagaja razumevanju dinamičnega ravnovesja in velikih sprememb v ekosistemih, ki jih prinašajo podnebne spremembe? Je lahko ohranjanje primarnega stanja narave včasih bolj škodljivo za vzpostavljanje odpornih ekosistemov v prihodnosti? Če lahko v prihodnosti na območju Rožnika pričakujemo bolj pogoste vetrolome in močnejšo erozijo tal, bi lahko v takšnem ekosistemu spodbujali rast npr. nižjih, hitreje rastločih (avtohtonih) dreves z močnejšim koreninskim sistemom, ki bi utrdil brežine?

Obžetev kot del strategije odstranjevanja invazivnih drevesnih vrst v gozdnih ekosistemih

Ker vseeno smatramo, da je na lokacijah, kjer se invazivne rastline še niso razrasle v polnem razmahu, njihovo odstranjevanje smiselno, smo razmislili o možnih posegih, ki bi jih bilo po odstranjevanju najbolje izvesti, da bi v krajinskem parku preprečili ustvarjanje novih vrzeli in pri tem omogočili ponovni prihod te človeku škodljive invazivne vrste. Ena izmed možnih rešitev, ki se že izvaja na območju krajinskega parka je ‘obžetev’. To je gozdarska tehnika, ki z odstranitvijo manj uspešnih vrst v neposredni okolici spodbuja rast močnejših primerkov zaželenih rastlinskih vrst. S tem namenom smo se tudi odločili, da preko osnovnega popisa obstoječih rastlinskih vrst na terenu spoznamo avtohtono rastje na lokaciji in postopek obžetve opravimo s pomočjo upravljavca gozdnega parka.

Kako (pomembno je) misliti naravo?

Gledišča, ki vzpostavljajo odnose do invazivnih rastlin so precej drugačna in mnogotera.

Avtorica v knjigi predstavi, kako ravno različni pogledi na naravo prispevajo k različnim interpretacijam opazovanih ekoloških dinamik, ki nato vodijo do različnih priporočil za strategije upravljanja. Po zapisih kanadskega ekologa C.S. Hollinga, ki ga navaja v poglavju, opiše tri paradigme na področju ekologije, ki predstavljajo tri poglede razumevanja narave. Prvi pogled razume naravo kot statično entiteto, ki se spreminja na linearen in predvidljiv način. To zavedanje je podlaga za oblikovanje številnih modernih industrijskih obratov, kot so konvencionalna agronomija, gozdarstvo in ribolov, ki obravnavajo naravo kot neskončno skladišče virov. Drugi pogled je osnovan na ideji, da je narava odporna, in da se bodo naravni sistemi s časom regenerirali in postavili v svoje izhodiščno stanje pred motnjo, ne glede na tip, velikost ter pogostost motnje. Ta pogled invazivne rastline prepozna kot tiste, ki so izven tako imenovanih naravnih ekosistemov, da bo njihovo odstranjevanje rešilo probleme in da se bodo ekosistemi vrnili v prvotno stanje.

Tretji pogled, in tudi tisti, ki nas trenutno vodi pri obravnavanju invazivnih vrst, razume ekosisteme kot evolucijske in stalno spreminjajoče. Njihova odpornost ni samoumevna, temveč je pogojena z velikostjo in naravo motnje – ekosistemi namreč lahko spremenijo izgled do te mere, da postanejo neprepoznavni, a so še vedno stabilni. Ta pogled je v skladu z večino sodobnih raziskovanj na področju ekologije, ki sprejemajo nelinearnost in kompleksnost kot osnovo značilnost ekoloških sistemov. Zato poskušamo obravnavane rastlinske vrste razumeti preko perspektive invazivne biologije (Elton, 1933), preko njihovega nepredvidenega obnašanja in ogrožanja avtohtonih vrst (Orion, 2015).

V prihodnosti pa si, ne glede na različne strategije upravljanja z invazivnimi vrstami, želimo, da bi nas v aktivnostih združil skupni cilj, ki ga prepoznamo v težnji po ohranjanju raznolikosti planetarnih organizmov. Le-ta nas kot vrsto sili, da spremenimo načine našega bivanja na planetu, če želimo biotsko raznovrstnost ohranjati v prihodnosti. Zato menimo, da si je nujno potrebno, tudi v primeru odstranjevanja invazivnih vrst, zastaviti vprašanje, kako bomo kot vrsta delovali v okolju, da bi omogočili uspevanje tako naše kot tudi ostalih živih vrst.

Naša razmišljanja lahko povzamemo z izjavo ene izmed udeleženk srečanja:

Če me je včasih skrbelo kolikšen del države bodo zavzele invazivne rastline, me sedaj skrbi kakšen delež površin pokrivajo nakupovalna središča, saj ima Slovenija največji delež le teh v Evropi.’.

Na podlagi prebranega smo na invazivne vrste poskušali pogledati skozi kontekst intenzivne globalizacije in jih v tej luči prepoznati kot tiste elemente v ekosistemu, ki jih okolje potrebuje zato, da bi lahko opravljajo svojo funkcijo ohranjanja življenja. Ob pogledu na fotografijo pajesena, ki uspeva v eni izmed industrijskih con mesta, nam je hitro jasno, da bi le malokatera rastlina na takšnem terenu dobro uspevala in ob tem to betonsko okolje zalagala s kisikom ter z zeleno krošnjo prispevala k zmernejši temperaturi in senci.

Avtorica fotografije: Tina Šimenc

Zavedamo se, da je perspektiva človeka vedno parcialna in da nas na poti do razumevanja narave čaka še marsikatero vprašanje. Če se učimo iz primera pogozdovanja slovenskih gozdov s smrekami v času Marije Terezije, lahko brez slabe vesti sklenemo, da se bodo tudi naši nasledniki morali soočiti z marsikatero napako, ki jo bomo z najboljšimi nameni ustvarili danes. Zato problem invazivnih tujerodnih rastlin razumemo kot multigeneracijski projekt – projekt iskanja dinamičnega ravnovesja brez omejenega roka trajanja. Vsekakor se bomo trudili, da naši nasledniki ne bodo po gozdovih (pajesena) hodili zgolj s prisotnostjo respiratorne maske.

Zaradi številnih izhodišč, ki nam jih je ponudilo poglavje, smo zaključili z idejo, da bi bilo smiselno poglavje prevesti tudi v slovenščino.

Odstranjevanje pajesenov v gozdu

Po zaključku debate smo se odpravili na teren, kjer smo odstranili okoli 40 mladik pajesena in zobročkali eno večje drevo. Ob čiščenju gozda smo zaznali izrazito mejo med nepoškodovanim delom gozdnega ekosistema in tistim, ki je preživel vetrolom. Do vseh dreves pajesena smo se med vso na novo razraslo trnjavo podrastjo le stežka prebili. Kot da bi nas gozd nagradil za naš trud, nas je ob nabiranju presenetil s sveženjem sladkih robidnic. Nazadnje smo odstranjena drevesa ločili na lesne in koreninske dele. Lesne smo naknadno zmleli in jih odpeljali na Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani, na oddelek za lesarstvo, kjer smo v sodelovanju z Davorjem Kržišnikom in Dr. Miho Humarjem zagnali raziskave uporabnosti biomase invazivnih rastlin za gojenje užitnih gob. Korenine in ostale nelesne dele smo odpeljali na zbirni center na Povšetovo.

Viri in Literatura

Orion, T. (2015). Thinking like an Ecosystem. V B. Goodspeed (ur.), Beyond the War on Invasive Species: A Permaculture Approach to Ecosystem Restoration (str. 61-86). Vermont: Chelsea Green Publishing.

Podaljšano Bivanje: Misliti kot ekosistem: 3. Srečanje skupine podaljšano bivanje (18.7.2018, 16h-19h); udeleženci pogovora: Andrej Koruza, Gaja Mežnarić Osole, Sebastjan Kovač, Teja Colja, Tina Šimenc. Lokacija: Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, Ljubljana.

V sredo, 6. junija, smo se zbrali na drugem dogodku Podaljšanega bivanja, naslovljenim »S permakulturo do obnove ekosistemov«. Na mirnem kotičku pod Rožnikom smo v prvem delu obdelali zadnje poglavje, z naslovom A Permaculture Approach to Ecosystem Restoration v knjigi Beyond the War on Invasive Species, avtorice Tao Orion. Avtorica v besedilu predstavi permakulturne strategije, kot orodje za holistično regeneracijo sodobnih ekosistemov, katere naseljujejo tudi invazivne rastline. Osnovni cilj obnove ekosistemov torej ni zgolj izkoreninjanje invazivnih rastlin, temveč tudi poglobljeno razumevanje vzrokov za njihovo naselitev in uspevanje.

Metode, ki nam omogočajo tovrstno razumevanje so:

  • objektivno opazovanje,
  • analiza lokacije (rastja, zgodovine oz. preteklih intervencij, ki so se dogajale na lokaciji, pregled obstoječih znanstvenih raziskav o invazivnih rastlinah),
  • raziskave tradicionalnih znanj upravljanja z ekosistemi,
  • razumevanje procesov sukcesije in funkcije degradiranih območij,
  • odkrivanje povezav med elementi na lokacijah in njihovimi funkcijami ter
  • nabor metod za planiranje ukrepov in njihovo implementacijo.

Metode, ki jih predlaga avtorica so usmerjene v implementacijo trajnostnih ukrepov z namenom, da bi povečali biodiverziteto poškodovanih območij. Ker permakultura razume človeka, kot del ekosistemov in tisti element, ki lahko vpliva na njihovo regeneracijo, moramo razmisliti, kakšnih načinov delovanja se bomo posluževali, da bi lahko omogočili vzdržne in raznolike ekosisteme v prihodnosti.

Uporaba biomase, priložnosti za upravljavce in lokalno skupnost

Primož Turnšek, predstavnik Društva za permakulturo Slovenije, se je strinjal z uporabo permakulturnih načel in principov celostnega načrtovanja pri ekosistemih, kjer so se tujerodne invazivne rastline prekomerno razširile in jih je potrebno zaradi tega odstranjevati. Ukrepi, kot so mehansko odstranjevanje invazivnih rastlin, zažiganje ali uničevanje njihove biomase, predstavljajo za mestne občine finančno breme. Slednje je lahko občutno manjše, če poznamo značilnosti posameznih invazivnih vrst. Odstranjeno rastlinsko biomaso lahko npr. uporabimo za oblikovanje naravi prijaznih izdelkov in na ta način omogočimo tako upravljalcem zelenih površin kot tudi lokalni skupnosti oblikovanje novih krožnih ekonomij. Izkupiček od prodaje lahko nadalje vložimo v regeneracijo poškodovanih ekosistemov.

Skozi pogovor smo prišli do naslednjih predlogov o potencialni rabi biomase invazivnih rastlin. Iz biomase pajesena, ki bi ga nabrali na degradiranih urbanih površinah, bi s pomočjo piroliznih peči lahko izdelali bio-oglje, s pomočjo katerega je mogoče izboljšati kvaliteto tal naših vrtov. Bio-oglje ima namreč sposobnost zadrževanja vode in hranil v prsti, zato ga številni znanstveniki danes razumejo kot možno strategijo za zmanjševanje učinkov globalnega segrevanja. Iz japonskega dresnika, ki ima sposobnost akumulacije velike količine dušika, bi lahko naredili naravno gnojilo, ki bi pripomoglo, k boljši rasti naših pridelkov – namesto pesticidov in ostalih umetnih gnojil. Prezimljenjo suho biomaso nadzemnih delov japonskega dresnika (brez korenik in semen) bi lahko zmleli ter jo uporabili na vrtovih kot zastirko, ki bi preprečevala izhlapevanje vode in razrast plevelov okrog naših pridelkov. Ob pogovoru se je vzpostavilo tudi vprašanje, kako bi bilo smiselno upravljati z rastlinami, ki na prvi pogled ne kažejo nikakršnih potencialov za uporabo, kot je na primer drobnocvetna nedotika (Impatiens parviflora), ki se je razraščala na močvirnati površini blizu naših klopi. Tovrstna vprašanja kažejo na to, da bo v prihodnje potrebno investirati v poglobljene raziskave o invazivnih rastlinah, ki nam bodo lahko prinesle odgovore za naravi prijazno upravljanje s spreminjajočimi se ekosistemi.

Pojav in upravljanje invazivnih rastlin v krajinskem parku

Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je bil v zadnjih letih najbolj prizadet zaradi vetroloma in žledoloma, ki sta odprla niše za razrast pionirskih vrst rastlin. To je bila tudi priložnost za naselitev velikega pajesena, ki je na lokacijo predvidoma prišel s pomočjo vetra. Po besedah naravovarstvenega svetovalca Luke Šparla, je območje krajinskega parka, ki je sicer nastal že leta 1984, z lanskim letom prvič dobilo upravljalca – Snaga d.o.o. V prihodnje Snaga načrtuje povečano posvečanje območjem, ki so poškodovana oz. problematična, kot so vrzeli in doline potokov, ter tam, kjer se prekomerno razraščajo robide. Po odloku o razglasitvi gozdov s posebnim namenom (Ur. l. RS, št. 60/2010) se z gozdovi na območju krajinskega parka gospodari na način, ki je prilagojen njihovim izjemno poudarjenim socialnim funkcijam. Upravljalec trenutno pripravlja celostno strategijo upravljanja z invazivnimi tujerodnimi vrstami – zato smo tukaj prepoznali možnost za oblikovanje nadaljnjega sodelovanja.

Odstranjevanje velikega pajesena na terenu

Po navdihujočem pogovoru smo se motivirani odpravili na parcelo, kjer odstranjujemo pajesen in se takoj soočili z neprehodnim in zaraščenim terenom, ki je otežil naše delo. Obilne padavine so dan pred odstranjevanjem razmočile gozdna tla in nam s tem nekoliko olajšale delo. Kljub vročini in trnovim robidnicam, je puljenje mladih dreves s korenino potekalo uspešno, saj smo v uri in pol izpulili kar 60 dreves velikega pajesena. Mesta, kjer korenine niso bile popolnoma odstranjene, bomo v prihodnje bolj natančno opazovali – zanima nas namreč ali bo rastlina naredila nove poganjke ali ne. Med tekom projekta bomo prešteli vsa odstranjena drevesa in ob zaključku sezone zapisali število rastlin, ki so na terenu še ostale.

V prihodnje razmišljamo, da bi v dogovoru z upravljalcem krajinskega parka odstranjeno biomaso pustili kar na lokaciji odstranjevanja in tako v gozdu zagotovili nastanek novega humusa. Tokrat smo nabrano biomaso razžagali; nekaj smo jo uporabili za gojenje užitnih ostrigarjev, nekaj za podporo vrtnih rastlin na Študentskih vrtovih, ostanek pa smo odpeljali na zbirni center na Povšetovi. Na koncu smo se prepoteni, umazani in veseli odpravili s pobočja Rožnika.

Hvala vsem, ki ste se udeležili dogodka in se vidimo naslednjič!

  

Prva delovna akcija odstranjevanja visokega pajesena (Ailanthus altissima), ki je potekala v okviru projekta Podaljšano bivanje, je bila izvedena na območju krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Druženje smo pričeli s krajšim predavanjem v gozdnem okolju, kjer smo predstavili koncept invazivnih tujerodnih vrst ter tako imenovano »božje drevo«, ki velja za invazivno rastlinsko drevesno vrsto.

Skozi predavanje smo spoznali zgodovino prihoda te rastline v Evropo, ki se avtohtono nahaja na območju Kitajske. Predstavili smo nekatere ekološke značilnosti visokega pajesena, ki predstavljajo razlago, zakaj je to drevo tako uspešno pri naseljevanju degradiranih okoljih in je posledično oklicano za invazivno. Drevo namreč uspeva na širokem spektru ekoloških faktorjev; visoka odpornost na sušo, uspeva na širokem temperaturnem spektru (od -9 do 36 °C), zelo dobro pa uspeva tudi v okoljih z onesnaženim zrakom saj v listih najdemo visoko koncentracijo antioksidantov. Glavna omejitvena faktorja rasti visokega pajesena sta svetloba in nizke temperature. Zaradi degradiranega okolja in zadostne količine svetlobe, ki so posledica žledoloma je visoki pajesen naselil tudi območje krajinskega parka. Visoki pajesen je poleg ekološko prilagodljive vrste tudi visoko odporen na rastlinojede in patogene organizme, poleg tega pa ima tudi močan alelopatski učinek, kar pomeni, da omejuje rast ostalih rastlinskih vrst v okolici. Glavna sestavina, ki povzroča alelopatijo je alianthon. Spoznali smo tudi za človeka koristne možnosti uporabe visokega pajesen; od možnosti pridelave papirja, medu, kurjave, zdravilnih učinkov, do uporabe njegovih substanc kot herbicidov. Izpostavili smo tudi škodljive učinke, ki jih ima visoki pajesen na okolje in za človeka. Prav zaradi slednjega smo pri nadaljnjem odstranjevanju uporabljali ustrezno zaščito z rokavicami in zaščitnimi maskami. V pogovoru smo izpostavili možnost potencialne uporabe visokega pajesena za renaturalizacijo degradiranih okolji, vendar bi metoda potrebovala nadaljnje raziskave, saj se drevo ni evolucijsko razvilo v tem okolju in posledično ne moremo predvideti njegovega vpliva. Pri tujerodnih vrstah pa smo poudarili, da o njih še ne vemo veliko. In ker jih je zaradi njihove lastnosti invazivnosti praktično nemogoče popolnoma iztrebiti skušamo prepoznati potencial njihovih uporabnih lastnosti, za kar pa bi bilo na tem področju opraviti nadaljnje raziskave.

Po predavanju smo se odpravili na rastišče visokega pajesena. Mlada drevesa smo ob ustrezni zaščiti mehansko odstranjevali skupaj s koreninami, ki jih je bilo zaradi njihove plitke razrasti mogoče ročno odstraniti zgolj s pomočjo motike. Odstranjevanje celotne rastline skupaj s korenino je pomembno, saj bi ob puščanju ostankov zrastlo še večje število novih poganjkov. Pomembno je tudi, da drevesa odstranimo dokler so mlada, saj kasneje začnejo proizvajati semena  (pri starosti 3-5 let) in jih je težje odstraniti. Tekom delovne akcije je bilo odstranjenih 90 dreves. Lesno biomaso odstranjenih dreves smo kasneje zmeli in pripravili za nadaljnjo uporabo kot substrat gojišča užitnih gob. Korenine dreves so bile predane Biotehniški fakulteti, Univerze v Ljubljani, kjer bodo opravljene nadaljnje raziskave snovi, ki se nahajajo v visokem pajesenu.

Visoki pajesen bomo nadalje mesečno odstranjevali na njegovem rastišču vse do oktobra.

Foto: Simona Strgulc Krajšek

V sklopu projekta Podaljšano bivanje smo izvedli eksperiment izdelave pepelne glazure iz invazivnega Japonskega dresnika. V prvem koraku smo dresnik popolnoma posušili in ga nato s pomočjo gorilnika v kovinski posodi upepelili. Čist dresnikov pepel smo presejali in ga zmešali z vodo, da smo dobili gosto zmes primerno za nanašanje s čopičem. Glazuro smo nanesli na biskvitno žgane izdelke iz bele kamenine, ki smo jo nato žgali na 1200 stopinj. Eksperiment je potrdil primernost kemijske sestave Japonskega dresnika za izdelavo čiste visokotemperaturne glazure. Tanek nanos je rezultiral v prosojnem premazu z visokim sijajem. Debelejši nanosi pa v rjavo-zelenem premazu.

Eksperiment je vodila oblikovalka Nika Erjavec, ki je diplomirala iz unikatnega oblikovanja / Steklo in keramika, na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Deluje na področju oblikovanja, kiparstva, gledališča in fotografije.

Nabrane rastline smo dobro posušili. V okviru skupinskega srečanja smo jih nato na javnem kurišču Livada Laba upepelili in ohladili, iz pepela pa pripravili glazuro (Livada Lab, 20. 6.).

Za eksperiment smo izdelali tudi nekaj preprostih glinenih izdelkov (Livada Lab, 20. 6.).

Glino smo premazali s pepelnato dresnikovo glazuro, pripravljeno iz drobnega prahu sežgane dresnikove biomase in navadne vode. Izdelke smo nato ponovno segreli v peči; v tem procesu so delčki oglja kristalizirali, prevleka pa je omogočila vodoodporno zaščito gline (PST, Fužine, 8. 8.).

Laboratorij na prostem

oktober 4, 2017

V okviru delovne skupine smo se spoznali z raznolikimi skupnostmi, ki s svojim znanjem prispevajo k boljšem razumevanju naravi prijaznih načinov upravljanja z japonskim dresnikom. Zala Kogej iz Društva študentov biologije nam je predstavila rezultate terenske raziskave, ki se v okviru projekta Laboratorij na prostem ukvarja z iskanjem učinkovitih načinov odstranjevanja invazivne rastline.

V juniju 2015 so člani Društva študentov biologije pripravili teren, kjer so želeli prikazati različne načine odstranjevanja japonskega dresnika (Fallopia japonica). Na dveh rastiščih pod Ljubljanskim gradom redno organizirajo odstranjevalne akcije. Vsako rastišče so razdelili na 2 gredici, ki sta označeni z lesenimi količki. Odstranjujejo na sledeče načine:

  • rezanje poganjkov na 14 dni,
  • rezanje poganjkov na 1 mesec,
  • rezanje poganjkov in izkopavanje korenik in
  • pokrivanje s črno PVC folijo.

Ob vsaki gredici so pustili rasti dresnik, ki predstavlja najihovo kontrolo. V bližini rastišč so postavili informativni tabli, ki opozarjata mimoidoče na problem invazivnih vrst.

Z odstranjevanjem začenjajo zgodaj v rastni sezoni rastlin, saj tako režejo čisto mlade poganjke dresnika. Takrat so listi še rdeči in rastlina ne fotosintetizira. V tem obdobju porabi največ energije in ne dela zalog v podzemno koreniko. Do sedaj so ugotovili, da je najbolj učinkovita metoda pokrivanje s črno folijo, kjer do rastline ne pride sončna svetloba in posledično rastlina ne more fotosintetizirati ter tako počasi porabi svoje zaloge iz korenik. Žal pa je ta metoda najmanj estetsko privlačna. Kot zelo uspešno se je izkazalo rezanje na 14 dni – rastišče se je zelo zmanjšalo in poganjki so bili vsakič manjši. Tudi na gredici, kjer so rezali poganjke na 1 mesec, so bili le ti razredčeni, a so bili vidno večji od tistih rezanih na 14 dni. To je razvidno tudi iz podatka, da so na večkrat rezani gredici odstranili več biomase poganjkov na m2 na enako časovno enoto. Najmanj učinkovita je metoda z izkopavanjem korenik. Na gredici, kjer so izkopavali je bilo ob naslednjem obisku še več manjših poganjkov, saj je po izkopavanju dresnik pognal na še več mestih. To je bila posledica manjših koščkov korenik, ki jih pri pospravljanju niso opazili in iz katerih so pognali novi poganjki.

Poleg samih odstranjevalnih akcij sta pomembna vidika Laboratorija na prostem tudi ozaveščanje ljudi o posledicah vnosa invazivnih vrst in demonstracija načinov preprečevanja njihovega prekomernega širjenja.

Delovna skupina se je na uvodnem srečanju seznanila z laboratorijem na prostem, ki stoji na Grajskem griču. Biologinja Zala Kogej nam je predstavila naravi prijazne načine odstranjevanja japonskega dresnika, ki jih na lokaciji raziskujejo skupaj z Društvom študentov biologije (Ljubljanski grad, 31. 3.).

LivadaLAB je laboratorij na prostem, ki je namenjen razvoju in preizkušanju idej na področju interakcije med družbo in zelenim okoljem mesta. Ena izmed vej eksperimentiranja na LivadaLAB je urbana pridelava in uživanje hrane. Ozko grlo gojenja užitnih rastlin v urbanih okoljih je dostopnost rastlinskih hranil. Namreč, živalski gnoj je pridelan izven urbanega okolja in zahteva transport na lokacijo pridelave, uporaba takega gnojila je za ljudi, ki ne podpirajo reje živali v zaprtih prostorih problematična, umetna gnojila, ki so dostopna v vsaki večji trgovini, pa so draga. Vse to so omejitve, ki pa jih je za pri zagotavljanju primerne prehrane gojenih rastlin za doseganje kakovostnih pridelkov v urbani pridelavi hrane potrebno upoštevati.

Tako se je v partnerstvu med delovno skupino Podaljšano bivanje, Oddelkom za agronomijo (OA), Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Zavodom Bob, upravljavcem LivadaLAB, v letu 2017 na skupnostnem prostoru LivadaLAB začela razvijati ideja o vlogi invazivnih rastlin v urbani pridelavi hrane. Akterje je raziskovalno in praktično zanimalo, ali bi invazivni rastline, ki bujno rastejo v urbanih okoljih, velikokrat v neposredni bližini mesta urbane pridelave hrane, lahko uporabili kot vir rastlinskih hranil v urbani pridelavi hrane?

Z raziskavo smo izdelali rastlinsko gnojilo iz japonskega dresnika (GJP), katerega uporabnost smo ovrednotili v urbani pridelavi kitajskega zelja (KZ). Da bi v rastlinskem materialu ohranili kar se da veliko hranil, smo za izdelavo GJP uporabili metodo fermentacije. Japonski dresnik smo nabrali ob Poti spominov in tovarištva na Fužinah v Ljubljani v okviru mesečnih srečanj skupine Podaljšano bivanje. Ob nabiranju smo se poučili še o vlogi fermentacije kot trajnostne strategije za shranjevanje živil oz. naravnih hranil. Iz Fužin smo Japonski dresnik prepeljali na OA in ga dosušili. S sekljalnikom smo ga sesekljali na manjše koščke. V plasteh smo ga naložili v plastične sode in ga okužili z Bokashi mikroorganizmi. Dobro stlačenega smo prekrili s plastično folijo in vse skupaj obtežili s kamni in vrečami napolnjenimi z vodo. Počakali smo štiri tedne in naše GJP je bil izdelano.

Na LivadaLAB smo izdelali analizo založenosti tal s hranili na Livada. GJP smo pred in po fermentaciji analizirali. Izdelali smo analizo C/N razmerja, weendsko analizo in analizo kislin. Iz C/N razmerja (15) sklepamo da gre pri GJP za podobno snov, kot je npr. cela koruzna silaža (suha) oz. kot hlevski gnoj – dušično je malenkost bolj bogat (gnoj vsebuje v sušini 2,5% N). Iz česar sklepamo da bi GJP v urbani pridelavi lahko predstavljal dobro alternativo k uporabi hlevskega gnoja, ali mineralnih gnojil.

Iz analize kislin smo zaključili, da je fermentacija potekala tako kot smo si želeli, torej da sta prevladovali mlečnokislinska in ocetnokislinska in da je nastal mali delež maslene kisline. Pričakovali smo, da bodo laktat, butirat in acetat v aerobnih pogojih dober vir energije za mikroorganizme v tleh, a nismo vedeli koliko bodo (hipno) fitotoksični, zato pred saditvijo KZ nismo izvedli aerobne stabilizacije.

GJP smo plitvo vkopali v tla na treh gredah na LivadaLAB. Vsako gredo smo razdelili na tri parcele: i) brez dodanega GJP, ii) z dodatkov GJP 1kg/m2 in iii) z dodatkom 2 kg/m2. Na vsako parcelo smo zasadili 10 sadik KZ, skupaj 90 sadik KZ.

V začetku so negnojene rastline KZ na vseh treh gredah rasle hitreje kot gnojene KZ, kar si interpretiramo kot hipni učinek laktat, butirata in acetata v GJP. Po mesecu in pol rasti pa smo opazili preobrat. Na dveh gredah opazimo, da so gnojene rastline KZ večje od negnojenih. Rezultat je sedaj potrebno dokazati tudi z večjo vsebnostjo hranil v pognojenih rastlinah. Analize bodo izvedene oktobra. Vsekakor pa dosedanji preliminarni rezultati kažejo na potencialno visoko uporabnosti invazivnih rastlin, v tem primeru japonskega dresnika, pri pridelavi urbanih rastlinskih hranil za potrebe urbane pridelave hrane. V naslednjem letu bomo poskus ponovili z nekaj analizami, večjimi površinami in več uporabniki ter v primeru uspešnih rezultatov začeli z razvojem strategij za produkcijo naravi prijaznega izdelka.

Zahvala

Projekt delno sofinancira GREEN SURGE, EU FP7 collaborative project, FP7-ENV.2013.6.2-5-603567 in Mestna občina Ljubljana. Za tehnično pomoč pri izvedbi poskusa (nabiranje japonskega dresnika, izdelava gnojila, priprava tal, saditev in aplikacija gnojila) se zahvaljujemo Gaju, Mateju Avguštinu, Mojca Pungerčar, Zali, Anžetu Rovanšku, Anji.

So-avtorji raziskave: dr. Rozalija Cvejić, dr. Rok Mihelič, Lara Resman, dr. Ana Slatnar, dr. Marina Pintar, Gaja Mežnarić Osole

V partnerstvu med Oddelkom za agronomijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, delovno skupino Podaljšano bivanje, ekipo LivadaLAB, smo izvedli raziskavo o uporabi biomase nadzemnih delov japonskega dresnika kot vira rastlinskih hranil v urbani pridelavi hrane. Z metodo fermentacije smo iz japonskega dresnika izdelali rastlinsko gnojilo in njegovo uporabnost ovrednotili pri urbani pridelavi kitajskega zelja, ki smo ga posadili na površinah Livada Laba (Oddelek za agronomijo, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, 23. 5.).

Back